Kaligrafija je umetnost pisanja, kar na kratko imenujemo tudi »lepopisje«. Poimenovanje izhaja iz grščine, nanaša pa se na besedi κάλλος kallos (lepota) in γραφή graphẽ (pisanje). Gre za starodavno, nadvse fascinantno rokodelsko spretnost, ki izboljšuje koncentracijo in krepi sposobnost za vizualizacijo, obenem pa predstavlja tudi izjemen tehnični izziv. Da bi lahko cenili obliko črk, kot jo uporabljamo danes, moramo razumeti nastanek in razvoj pisav, ki so stkane iz sumerskih piktogramov, grških hieroglifov, kitajskih pismenk in tudi prvih abeced. Zgodovina slikovnih simbolov ˗ piktogramov in jamskih poslikav ˗ sega 20.000 let nazaj v dobo zgodnje kamene dobe. Najznamenitejše najdbe se nahajajo prav v kompleksu podzemnih jam Lascaux v Franciji in v votlini Altamira v Španiji.
S kaligrafi je tako kot s pesniki. Če so pesniki rokodelci, ki iz besednega materiala kujejo čudovite verze, s čimer poskrbijo za prijetno glasbeno spremljavo, pa kaligrafi prav tem verzom vdahnejo še strukturo. In tako se verzi, ustvarjeni z roko, kar naenkrat okitijo s skoraj pravljično lepoto.
Zdi se, da sta umetnost in obrt kaligrafije cvetela vse do izuma tiskarskega stroja, ki je nenadoma spremenil kako svet komunicira. Kljub velikim spremembam svojega statusa se je kaligrafija ohranila do danes.
Če so bile nekoč pisave predpisane za vsa literarna dela, uradne dokumente in cerkveno službo in lahko njeno gracioznost danes občudujemo le še v muzejih, srečujemo njene elemente na prav vsakem koraku. To je lahko skrbno napisana kuverta poročnega vabila ali s kredo napisan meni v bistroju.
Današnja kaligrafija je še vedno lepa in elegantna, da se znajde na mizi kraljeve večerje, hkrati pa lahko v bolj sproščenih izvedbah krasi piknik na domačem vrtu.
V osmem stoletju je z namenom poenotenja pisanja zahodne Evrope bil izdan odlok Karla Velikega, ki je zahteval, da se Karolina uporablja za vsa obstoječa literarna dela, pravne dokumente in cerkvene službe.
Bila je prva splošno uporabljena in priznana minuskula. Je nekoliko okrogla in malo širša pisava. Besede imajo energijo in lastnosti kurzive.
Za lepši ritem izdelka se lahko dopolni z Rimsko kapitalo in je tudi lepo berljiva.
V desetem stoletju je večje povpraševanje po rokopisih zahtevalo spremembo predvsem v hitrosti pisanja, zato se je morala Karolinška minuskula nujno spremeniti.
Zahteva po več besedila na manjši prostor je pripeljala do tega, da so črke postale oglate in stisnjene. Široka kotna pisava je postala cenjena zaradi svoje vizualne privlačnosti. Gotska pisava je v vseh svojih različicah zelo privlačna, je dekorativne narave z močnim vtisom.
Edinstveno se uskladi z nežno in čitljivo Italiko kjer se element nečitljivosti razblini.
Razvita je bila v 16. stoletju iz Italike. Je dinamična kurziva in je najbližje modernemu rokopisu.
Ime je dobila po bakrorezu, ki je temeljil na pisanju, ki so ga uporabljali graverji, ki so pisali oziroma gravirali z dletcem (burin) v bakrene plošče.
Ostra konica dlete je ustvarjala zelo delikatne linije. Prožno koničasto pero, ki se uporablja za to pisavo posnema poteze dletca. S pritiskom ustvari širšo potezo navzdol, ki je v kontrastu s tankimi, mehkimi potezami navzgor. Coopperplate je bila splošno uveljavljena uradniška pisava. Poučevali so jo v osnovnih šolah za karierne namene saj je imel rokopis pomembno vlogo v številnih podjetjih.
Danes je romantična, primerna za poročne zaobljube, pisma, izpise ljubezenskih verzov in elegantno izpisana imena, ki krasijo namizne pogrinjke.
Moderna kaligrafija predstavlja popolnoma svež slog, čeprav temelji na pisavi Copperplate iz 16. stoletja.
Prinaša fleksibilnost, edinstvenost, je privlačna in dostopna. Dopušča sproščen pristop in je bližja vsakdanjemu rokopisu. Dovoljuje, da kršimo vsa pravila standardne kaligrafije. Z njo lahko popestrimo kuverte, poročna vabila in ogledala, celo stene. Njena preprostost je domiselna in tako šik, da jo z veseljem uporabi veliko nevest.
Čeprav moderno kaligrafijo dojemamo kot pisanje podobno živahnemu, skoraj razmetanemu rokopisu, lahko prav vsako pisavo spremenimo v modernejši slog, jo posodobimo, zbližamo s trenutnimi trendi in ji pravimo moderna kaligrafija.
Pisava se je razvila nekje okrog četrtega stoletja ali celo nekoliko prej. Je majuskula, kar pomeni, da je sestavljena v celoti iz velikih črk oziroma kapital.
Prvotne različice je bilo možno pisati hitro, kasnejše različice, ki so jih pisali od sedmega do devetega stoletja so postale kompleksnejše in so zahtevale zasuke in manipulacijo pisala, kar je nekoliko upočasnilo pisanje hkrati pa zahtevalo nekoliko več koncentracije.
Ta pisava je nekoliko plosko okrogla in lepo stisnjena zato jo lahko lepo dopolnimo z verzalko oziroma okrašeno inicialko in tako razvijemo teksturo kaligrafskega dela. Primerna je za daljše tekste kjer ni potrebno podrobno branje besedila in je delo predvsem dekorativne narave, lahko pa jo uporabimo tudi na potrdilih, certifikatih in zahvalah za izpis imena prejemnika in z njo dosežemo čudovit kontrast tudi na predhodno tiskanih dokumentih.